/p>

Samosočutje - moderna super moč!


 12.03.2020   Julija Umek, TEDxLjubljana

Ljudje z višjo ravnjo sočutja so bolj motivirani, manj leni in skozi čas uspešnejši kažejo raziskave. Vendar tokrat ne bo govora o sočutju do drugih, ampak do samega sebe. Psihologinja Susan David pojasnjuje, kako kultivirati in negovati to »super-lastnost«.

 

Ta objava je del TED-ove serije "Kako biti boljši človek", od katerih vsaka vsebuje koristne nasvete iz skupnosti TED.

 

Eden večjih mitov tako imenovanega ''samosočutja'' so laži, ki si jih polagamo v naše misli in ustvarjanje lastnih utvar ter izgovorov. Ljudje to označimo kot šibkost, lenobo in egoizem. Drugi mit pa govori o potiskanju slabih misli ob stran in o nadomeščanju s klišejskim nasvetom: ''Sedaj si bom rekel/a 5 pozitivnih misli''. Vendar žal ni vedno tako preprosto, še posebej za ljudi, ki so bolj emocionalno razviti oz. imajo višjo čustveno inteligenco.

Omenjena mita pa namreč predstavljata napačno predstavo o sočutju do samega sebe. Ko ste samosočutni, dejansko počnete nekaj zelo specifičnega - opazujete težke misli, se jim zoperstavite in ustvarite občutek lastne psihološke varnosti.

 

Ustvarjamo prostor, v katerem čutimo, da lahko tvegamo.

Če se tolčete po glavi, ponižujete in obžalujete, ko vam nekaj ne uspe, vas to seveda ovira pri nadaljnjem preizkušanju novih stvari in odvrne od tveganj, potrebnih za osebno rast. S sočutjem do samega sebe sprejemamo svoje napake oziroma neuspeh brez negativnih emocij, ki nas spremljajo ob tem. Naklonjeni smo si tudi, ko naredimo napako, zato nam sposobnost samosočutja podari možnost eksperimentiranja pri trenutnih in novih izzivih, raziskovanja sebe in okolja. Obenem nam omogoča tudi, da pogumno stopimo iz svoje cone udobja. Ljudje z empatijo do samega sebe prepoznajo in priznajo svoje padce tako sebi kot drugim, vendar se z njimi konstruktivno spopadejo z učenjem na napakah, prilagajanjem in z učinkovitimi spremembami v nadaljnjih preizkušnjah.

 

Torej kako lahko gojimo sočutje do samega sebe?

Začnimo s koncem našega notranjega boja. Študija, ki je obravnavala 70.000 ljudi je ugotovila, da je približno ena tretjina udeležencev ocenila, da so njihove običajne izkušnje in čustva ''dobra'' ali ''slaba'', ''pozitivna'' ali ''negativna''. Tako pri ocenjevanju svoje notranjosti po sistemu črno-belo, zapademo v vojno s samim sabo.

 

Kritiziramo se, kadar občutimo "slabo'' ali ''negativno'' in kadar se ne počutimo ''dobro'' in ''pozitivno''.

Ko izkusimo obremenjujoče čustvo, kot sta žalost in razočaranje ima večina ljudi običajno reakcijo: ''To je slabo, ne bi se smel/a tako počutiti,'' ali ''Zakaj ne morem biti bolj pozitiven/a?'' Ko se vam to zgodi, si recite: "Počutim se žalostno. Kaj mi ta žalost sporoča? Na katero pomembno stvar v mojem življenju kaže? Kaj me uči?" Zamislite si čustva, ki vam vzbujajo slabo počutje kot podatke. Lahko vam posredujejo dragocene informacije o tem, kdo ste in kaj je resnično pomembno.

 

Samosočutje nam omogoča, da priznamo in sprejmemo ves nabor svojih čustev, predvsem negativnih.

Kot primer, v službi opažate, da ste zelo frustrirani. Zato se vprašajte: "Kaj mi ta frustracija sporoča? Kaj mi govori o stvareh, ki so meni pomembne? "

Za nekoga je lahko frustracija znak, da ima oseba občutek, da njihov glas ni slišan, za  drugega je ta frustracija lahko znak stagnacije. Z zastavljanjem vprašanj o svojih neprijetnih čustvih pridobivamo večjo perspektivo o sebi in vzbujamo radovednost o tem, kdo smo kot človeško bitje. Ko vas začnejo zanimati lastne izkušnje, ste na dobri poti do samosočutja. V teh trenutkih namreč ne presojamo sebe in svojih čustev, vendar jih opazujemo in se iz njih učimo. S pomočjo tega procesa lahko prav tako izberemo najbolj modro odločitev za dano situacijo, iz katere ne vidimo izhoda. Spremljajmo svoja opažanja s tem, da se vprašamo: ''Kaj lahko naredim v tej situaciji, da bo najbolj koristilo meni, mojim vrednotam in ciljem?'' Če občutite, da vam sočutje do samega sebe predstavlja težavo, se ne obremenjujte.

 

Zelo je pomembno, da se ne kritiziramo, ko imamo slab dan.

Misel, ki vam pri tem lahko pomaga je opazovanje samega sebe iz drugega zornega kota. V vsakem človeku namreč prebiva njegova otroška verzija. 

Predstavljajte si, da do vas pristopi otrok in reče: ''Nihče se ne želi družiti z mano,'' ali ''Počutim se žalostno,'' ali ''Poskušal sem narediti dobro, vendar nisem bil uspešen.'' Bi ga kaznovali? Seveda ne. Stisnili bi ga v objem, spodbujali in mu izkazali podporo. Kot odrasli osebi, ki ji primanjkuje sočutja do samega sebe, nam velikokrat pomaga  korelacija  z otrokom, ki smo ga zanemarili in podcenili. Naša naloga je, da ugotovimo, kaj ta otrok potrebuje. To je vprašanje, ki si ga moramo nujno zastaviti.

 

Kot glavno merilo sočutnosti do samega sebe je sposobnost spoznanja, kaj pomeni biti človek.

Nelagodje, stres, razočaranje, izguba in bolečina so del naše življenjske poti. Če nismo sposobni stopiti v prostor, ki je zasut z dobroto in prijaznostjo do samega sebe, pridemo v kontradikcijo z resničnostjo življenja. Biti človek pomeni biti nepopoln in delati napake. Sočutje do samega sebe pa je nujen del našega potovanja po življenju. Spoznati moramo, da delujemo z največjim potencialom, ko ne dvomimo o sebi, o svojih sposobnostih in o tem kar nam je dano.